Skoraj vse, kar raste v naravi, ponuja človeku zdravilne, zaščitne in hranilne snovi.  Da bi prebrodile milijone let trajajoč boj za preživetje, so današnje rastline v svojem razvoju proizvedle množico snovi, ki jih varujejo pred napadalnimi virusi in bakterijami. Rastline, ki tega niso zmogle, ali vsaj ne v zadostni meri, so izginile s površja Zemlje. Ko danes postavimo na mizo sadje in zelenjavo, izkoriščamo rezultate nepredstavljivo dolgega preizkušanja zdravilnih snovi.

 

Zdravila iz narave

Vse rastline vsebujejo učinkovine. Številni ljudje menijo, da zdravila izdelujejo le tovarne in jih nato prodajajo predvsem v lekarnah. Če bi živali lahko razmišljale, bi nad takim nesmislom s posmehljivo prizanesljivostjo zmajale z glavo. Že zdavnaj namreč vedo, da so v naravi rastoče rastline prvovrstna lekarna. Celo na videz kilava rastlina ob robu ceste vsebuje izredno bioaktivne snovi, ki ohranjajo imunski sistem in uravnavajo izmenjavo snovi. Nič drugače ni pri katerikoli med približno 300 000 različnih vrst kopenskih rastlin, če skrivnostne in bujne podvodne flore, o kateri verno komaj kaj, sploh ne omenimo. Vse rastline izdelujejo lastne obrambne snovi: proti prostim radikalom, ki nastajajo na primer zaradi sončnega obsevanja, proti bakterijam in virusom, ki napadajo rastlinske celice, proti večjim živalim, kot so glodalci in ptice. Izdelujejo tudi flavonoide, ki imajo prav posebno nalogo: beljakovine, encime ali vitamine v koreninah, steblih, listih ali cvetovih varujejo pred notranjim razkrojem.

 

Nepregledna raznovrstnost

Kot je v naravi najti skoraj neskončno množino različnih oblik, tako je neizmerna tudi številčnost različnih rastlinskih učinkovin. Celični biologi menijo, da jih obstaja več kot 20 milijonov. Vendar te snovi, za razliko od večine kemijsko izdelanih učinkovin, skoraj nikoli ne delujejo samostojno, temveč v medsebojnem so-delovanju. Na ta način nastaja na Zemlji (gnano s sončno energijo in v nenehni rasti rastlinskega sveta) več kot 300 milijard različnih mehanizmov učinkovanja.

Primer: znanstveniki poznajo danes le iz skupine karotinov približno 3000 spojin in njihovih kemičnih izpeljank. Učinkujejo vsaka posebej, v skoraj neštetih medsebojnih kombinacijah, pa tudi z najrazličnejšimi drugimi rastlinskimi snovmi. V bistvu ima vsa ta množica učinkovin le en namen: zavarovati rastlinsko celično jedro oziroma seme, tako da se v njiju vsebovani kromosomi in geni (ki vsebujejo zapis dednih lastnosti) nepoškodovani prenašajo iz generacije v generacijo. Bolj kot so torej semena dozorela, bolj učinkovit je tovor rastlinskih obrambnih snovi, ki jih vsebujejo. Glede na to je jasno, da vsebujejo sočni sadeži ali dozorela zelenjava najvišje koncentracije zdravilnih učinkovin, pa ne le v plodovih ali gomoljih, temveč v celotnem rastlinskem telesu. Konkurenca prav tako povečuje vsebnost učinkovin. Bolj kot si sosednje rastline neusmiljeno prizadevajo priti do sončne svetlobe ali vode v tleh, več obrambnih snovi razvijajo cvetlice, grmi in drevesa, da se branijo pred rastlinskimi tekmicami.

Že od sredine devetdesetih let uporabljajo znanstveniki pri biokemijskih, molekularnobioloških, genetskih in celičnih raziskavah mikroskope in različne merilne naprave, s katerimi kot z nekakšnimi povečevalnimi stekli opazujejo dogajanja v rastlinskih celicah. In kaj tu odkrijejo? V svoje presenečenje in navdušenje najdejo zgolj drobcene, kot molekule velike lekarne, v katerih rastline izdelujejo svoja zdravila. In počasi prihajajo naravi na sled in odkrivajo, kako to počne: namreč veliko bolje kot človek. S presenečenjem in spoštovanjem jo raziskovalci posnemajo. Narava je vendarle daleč najboljši izdelovalec zdravilnih snovi, kar si jih lahko predstavljamo.


Človek - del narave

Ljudje nismo prav nič drugega kot del narave, ki se s hrano skzi prebavila vpleta v približno 70 bilijonov telesnih celic. Prav tako se narava iz tal prek korenin vplete v deblo, veje in liste drevesa. ki tako postane njen del. Tudi vse živali so v tem pogledu le delček enovite narave. Noben čudež torej ni, da je rastlin-ska prehrana v milijone let trajajoči evoluciji vplivala na našo presnovo in jo začela nadzorovati: sadje in zelenjava sta hkrati hrana in zdravilo.


Naravna samopomoč

Kadar živali zbolijo ali se ne počutijo dobro, potujejo pogosto kilometre daleč, da bi našle rastline, ki vsebujejo posebne zdravilne učinkovine. Če poljskega zajca zgrabi lisi-ca, pa ji ta po srečnem naključju uide, bo začel iskati zelišča, ki vsebujejo veliko kalcija, saj je ta mineral najučinkovitejše naravno pomirjevalo. Preden se jelenjad odpravi na ruk, uživa velike količine koprive in drugih ostrih zelišč, da se pripravi na izčrpavajoče dneve parjenja. Po drugi plati pa: če se napadalna žuželka približa rastlini s prezrelimi plodovi, ta v desetinkah sekunde proizvede smrdeče, odbijajoče zaščitne snovi.


Učimo se od narave

Odkar uporablja znanost izredno zapletene tehnične naprave za preučevanje biokemijskih dogajanj v človeškem telesu, nam vedno bolj postajajo jasni tudi načini, s katerimi si do zdravja pomagajo rast-line in živali. Celotni tehnični napredek v medicini in molekularni biologiji je pripomogel k še tesnejše-mu stiku človeka z naravo. Z eksperimentalnimi in drugimi znanstvenimi metodami razlaga to, kar so starejše kulture dognale s preprostim opazovanjem: bolezni so naraven pojav, ki ga je moč premagati z naravnimi zdravilnimi sredstvi.


Nastanek vitaminov

Različni vitamini nastajajo iz tako imenovanih provitaminov šele v našem te-lesu. Primer: vitamin A nastaja iz karotinov. Ob-staja približno 600 različnih karotinov, od teh jih ima 60 tako zgradbo, da se v presnovi lahko spre-mene v vitamin A, ki je še posebej pomemben za sluznice in imunski obrambni sistem.

Bolje avokado kot zrezek Sadje in zelenjava sta veliko primernejša vira beljakovin, kot je meso. Po-lovica avokada da na pri-mer telesu štirikrat toliko biološko kakovostnih beljakovin kot še tako velik svinjski zrezek.


Zdravilne snovi

Iz vseh navedenih primerov lahko ugotovimo naslednje: celotna narava ni nič drugega kot mogočna zdravstvena ustanova, v kateri si vsi sodelujoči med seboj koristijo. To spoznanje izriva vedno več kemičnih zdravil in jih nadomešča s sadjem in zelenjavo, ki sta poceni, dobimo ju brez recepta in sta popolnoma brez tveganja ter stranskih učinkov! Ta »zdravstvena služba« deluje s pomočjo številnih učinkovin ki jih lahko razdelimo v šest skupin: vitamine, beljakovine. ogljikove hidrate, mineralne snovi, maščobe in vodo. Obstaja toliko različnih naravnih kemičnih snovi, da najdemo ta-ko rekoč za vsako od človekovih tegob ustrezno zdravilo.


Vitamini

Te visoko aktivne snovi se sintetizirajo v rastlinah, s prehrano jih vnašamo v prebavni trakt, od tod pa jih krvni obtok prenaša v telesne celice, v katerih sodelujejo v številnih kemičnih presnovnih reakcijah. Ljudje lahko - za razliko od številnih živali - v svojem organizmu izdelamo le majhne količine nekaterih vitaminov. Te življenjsko potrebne molekule moramo torej neogibno dan za dnem s hrano vnašati v telo. Obstaja približno 20 različnih osnovnih vrst vitaminov in približno 200 tako imenovanih derivatov, ki nastanejo iz njih v kemičnih procesih. Razlikujemo v maščobah topne (A, D, E, K) in v vodi topne vitamine.


Beljakovine

Veliko ljudi živi v zmotnem prepričanju, da je meso najboljši vir beljakovin. Resnica je prav nasprotna: rastlinska živila, kot sta sadje in zelenjava, so izredno bogat vir beljakovin. Njihova pred-nost je, da vsebujejo v velikih koncentracijah osem esencialnih, torej za življenje nujnih aminokislin (te so gradniki beljakovin): fenilalanin, metionin, treonin, triptofan, valin, levcin, izolevcin in lizin. Odločilnega pomena pri tem je, da so ti gradniki beljakovin s pomlajevalnim in zdravilnim učinkom v sadju in zelenjavi v razmerju, ki je za našo presnovo idealno. Ogljikovi hidrati Rastlinska živila, kot sta sadje in zelenjava, sintetizirajo s po-močjo sončne svetlobe v svojih celicah ogljikove hidrate. V primerjavi z njimi vsebujejo meso, ribe ali perutnina le majhen de-lež teh hranilnih snovi. Najmanjši gradnik ogljikovih hidratov je glukoza, poleg vitamina C (s katerim je molekula glukoze sicer sorodna) najpomembnejša hranilna snov v naravi.


Ogljikovi hidrati

Oziroma glukoza v sadju in zelenjavi nas ohranjajo v dobri kondiciji in nam dajejo moč, skrbijo (kot najpomembnejši vir energije za Živčevje) za duševno čilost, sposobnost koncentracije in optimizem.


Minerali

Minerali so anorganske, torej nežive kovine in druge snovi, ki jih rastline z deževnico vsrkajo in uporabijo v celični presnovi. Kadar minerali ali mikroelementi ali njihove soli tvorijo spojine z vitamini ali se ionizirajo (razpadejo v pozitivno ali negativno nabite delce), postanejo nenadoma izredno aktivni in spodbudijo celo vrsto presnovnih procesov. Sadje in zelenjava nista le izvrsten vir vitaminov, temveč tudi najizdatnejša naravna zaloga mineralnih snovi. Ti dve skupini osnovnih hranilnih snovi že milijarde let tvorijo osnovo vsega življenja na Zemlji.


Maščobe

Kadar znanstveniki govorijo o maščobah v presnovnih poteh, omenjajo maščobne kisline. Obstaja na tisoče različnih maščobnih kislin. Pomembne so za tvorbo maščobno-vodnate varovalne membrane, ki obdaja vsako telesno celico, zato so nujne za naše zdravje in srečo. Poleg tega imajo pomembno vlogo kot genetsko potreben življenjski vir, sodelujejo pri sintezi hormonov, prenašanju snovi, na primer vitaminov A, E in D, ali kot energetski vir za mitohondrije (celične energetske centrale) v celicah.


Voda

Človeško telo vsebuje do dve tretjini vode. Je v notranjosti celic in.. v tako imenovanem medceličnem prostoru med številnimi bilijoni telesnih celic. Telo otrok vsebuje večji delež vode kot telo starih ljudi. Zunanji odraz tega je nagubana, izsušena koža. Voda je neke vrste hranilna raztopina, ki sodeluje v celotnem prenosu hranilnih snovi in biosintezi. Človek, ki ne pije, umre v ne-kaj dneh. Vendar voda vodi ni enaka. Ionizirane (na atome raz-cepljene) mineralne snovi in mikroelementi oziroma njihove soli dajo vodi hranilno vrednost in jo narede nepogrešljivo za celotno presnovo. To je razlog, da je voda v sadju in zelenjavi v svoji fiziološki uravnoteženosti najpomembnejši vir zdravja za telo in duha.

Uživajmo več tekočine! Predvsem starejši ljudje pogosto veliko premalo pijejo. Po priporočilih zdravnikov in biologov, ki se ukvarjajo s prehrano, bi moral človek dnevno zaužiti vsaj dva in pol litra tekočine. Kdor zaužije veliko sadja, lahko količino tekočine zmanjša.


Vir: Zdravje je naša odločitev, Prešernova družba 2008